Zadnje čase, ko hodim po ulicah Dragomerja, zelo redko srečam človeka, ki bi potiskal pred sabo invalidski voziček s prizadetim svojcem ali sosedom. Obenem pa vedno bolj govorimo o oskrbi starejših ali hendikepiranih oseb. Vendar je prvi vtis, da se prva pomoč vedno pričakuje od drugih in ne od nas samih. Zato bom navedel nekaj lastnih izkušenj o koriščenju vozičkov v naši lepi okolici.
Z družino sem se priseliL v Dragomer leta 1987. Že pri načrtovanju in gradnji hiše smo pazili na to, da bi bilo v hiši čim manj ovir za gibanje starejših ali bolnih oseb: ravne površine, brez zračnih pripir pod vrati med enim in drugim prostorom, brez stopnic v bivalnem prostoru. Čeprav takrat ni bilo v družini nobenega invalida, je kasneje ta princip gradnje prišel zelo prav in to večkrat. Spodaj navajam nekaj primerov:
Primer 1: Moja tašča Vilma.
Po prelomu obeh kosti pod kolenom na stopnišču v Postojni je po uspešni operaciji (šine v nogi) in rehabilitaciji v Laškem, nadaljnjo rehabilitacijo preživela pri nas. Za zunanje sprehode in klepete s sosedi nam je dobro služil izposojeni invalidski voziček. Po nekaj mesecih se je vrnila v svoje stanovanje Postojni.
Primer 2: Moja mama Marija
Marija si je doma na kmetiji v Zazidu pri padcu zlomila kolk. Po uspešni operaciji v Izoli in rehabilitaciji v Dolenjskih toplicah je nadaljevala z okrevanjem pri nas v Dragomerju. V Institutu Soča v Ljubljani smo si spet izposodili invalidski voziček, da smo jo lahko vozili na sprehode po okolici, na kavice v Siciljano in Toscano in na klepete k sosedom. Po uspešni rehabilitaciji se je kasneje preselila k bratu na Primorsko.
Primer 3: Moja soproga Milica
Milica je bila leta 2005 na Onkološkem Inštitutu operirana zaradi raka 4. stopnje. Sledile so kemoterapije in 37 obsevanj ter na koncu še bioterapija. Milica se je 11 let uspešno upirala vsem znakom ponovitve bolezni, leta 2016 pa je telo začelo popuščati. Ko je začela izgubljati ravnotežje (padla je na tla), smo si zopet v Institutu Soča izposodili bolniško posteljo in invalidski voziček.
Vsi člani družine smo jo vozili na sprehode po Dragomerju:, do Lukovice, do bajerja pod Staro vasjo, do Loga in celo na Ferjanko. Dvakrat sem jo peljal v vozičku celo do cerkvice Sv. Lovrenc nad Dragomerjem ter do prijateljev v Lukovici. Obvezne postaje so bile čaj ali kavica v piceriji Sicilijana ali v kavarni Toskana.
Zahvaljujem se patronažni službi, ki nam je redno stala ob strani z obiski 2-krat tedensko.
Hvala tudi osebju Zdravstvenega doma Vrhnika In Instituta Soča v Ljubljani, ki je organiziral izposojo medicinskih pripomočkov.
Zabeležil : Marcel Švab, Dragomer